Neredni otroci, copati in mačka
Kdo je muca, ki slovenske otroke navaja na red?
Iz teh besed v naslovu in tako rekoč na cesti se je rodila Muca copatarica ─ pravljica za otroke Ele Peroci.
Skupaj z likovno podobo Ančke Gošnik Godec že več desetletij predstavlja eno od ikon otroštva na Slovenskem.
Kako natančneje se je to zgodilo?
»Muca copatarica je prišla na svet,« je pripovedovala pisateljica v več intervjujih, »ko smo dobili Anko in sva jo z njeno sestro Jelko vsak dan peljali na sprehod. Anka se je vozila, Jelka je hodila. Nekaj časa je bilo zabavno za vse, potem pa je tisti, ki je hodila, naenkrat prekipelo …
Odločno je sedla na tla in rekla, da zahteva pravljico, če se že ne more voziti. In pisateljica je hočeš-nočeš začela pripovedovati, kot prve pa so ji padle na misel besede »neredni otroci, copati in mačka«, ki jih je začela plesti v zgodbo, razpletla pa dokončala med tremi sprehodi v naslednjih dneh.
Od leta 1957 več kot 30 natisov Muce copatarice
Na Slovenskem tako rekoč ni otroka, ki ne spozna najbolj znanih pravljic Ele Peroci, kot so Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Hišica iz kock in drugih, prevedenih tudi v številne tuje jezike?
Priljubljena pisateljica je prejela za svoje pisanje številne nagrade, med njimi trikrat plaketo zlata knjiga, dvakrat Levstikovo nagrado, dvakrat diplomo Mednarodne zveze za mladinsko književnost (ibby), nagrado Prešernovega sklada in druge.
Pravljice kot pogovor z otroki
Ela Peroci se je rodila leta 1922 v preprosti družini v Križu pri Rogaški Slatini. Kot otroku ji ni nihče bral pravljic niti jih ni brala, ker doma niso imeli knjig. Že kot majhna pa je rada pisala domače naloge in šolske spise, nadarjena pa je bila tudi za risanje in glasbo (igrala je violino).
Po končanem učiteljišču in študiju pedagogike v Ljubljani se je leta 1948 poročila in rodila hčerki, Jelko in Anko, ki sta postali neskončen navdih njenega pisanja.
Eli Peroci sta bili neskončen vir navdiha hčerki Jelka in Anka.
Ela Peroci je večkrat izpostavila: »Ne pišem za otroke, ampak otrokom in tako se z njimi pogovarjam.« Zato tudi zgodba o muci copatarici pripoveduje o vsakdanjih stvareh, o velikokrat izrečenih besedah, vsakdanji vzgoji.
Te vsakdanje stvari pa je prestavila v vznemirljiv, izmišljen svet sodobne pravljice, ki se dopolnjen z barvitimi podobami vtisne še globlje v otrokovo doživetje in spoznanje.
Pravljice namreč prvenstveno delujejo na doživljajsko-domišljijski ravni, saj takšno obliko sporočila otroci laže dojamejo, zato, predpostavljamo, prej tudi delujejo v skladu s sporočilom odraslih – pogosteje pospravijo copatke za seboj.
Ko vse mame odgovarjajo enako
Ko namreč Tonka, Janez, Špela, Tine in drugi otroci iz Male vasi nekega jutra ne najdejo svojih copatk, jim namreč vse mame odgovarjajo enako: »Muca jih je odnesla.«
Sporočilo pravljice je: pogosteje pospravijo copatke za seboj.
Skratka, gre za sporočilo odraslih ─ odgovor na konkreten dogodek, o čemer priča prav nastanek te pravljice ─ ki jim pomaga pri vzgoji otrok.
Učenje z zgledom in mnogo več
Pravljice navsezadnje zajemajo iz življenja, na poseben način posredujejo določene izkušnje – in učijo z zgledom. Muca otrokom ne glede na njihovo nerednost opere, zakrpa in vrne njihove copatke.
Pravljice so seveda še veliko več od tega. So tudi otrokov prvi stik s pripovedno obliko umetnosti, saj ga z doživetjem lepega vodijo čez njen prag.
Spodletel domači preizkus vzgoje
In kaj zanimivega je še povedala Ela Peroci o »pohodu« te zgodbe v svet? Nekega dne so jo iz uredništva Cicibana prosili za zgodbo, v njenem predalu pa ni bilo nič napisanega.
»To je edina pravljica, ki sem jo prej povedala kot napisala, pri tem pa se sploh nisem zavedala, kaj sem povedala.« Ela Peroci
Potem pa je »ne vem od kod, zamijavkala tista že pozabljena muca. In zakaj se moram še posebej smejati? Ker nisem prvotno čisto nič mislila na copate. Zgodbo sem oddala in po vseh vrtcih ima že ne vem koliko časa vzgojno funkcijo. Lep dokaz, kako je domači preizkus, o katerem sva prej govorila, pri tej pravljici popolnoma odpovedal.«
Seveda, saj se vedno najde kakšen Bobek, ki kljub zgledu še naprej ne pospravlja copatkov. Na mamino opozorilo, da mu jih bo odnesla muca copatarica, pa morda odgovarja, da bi itak rad spoznal to muco. In če bi bila ta mama Ela Peroci, bi zagotovo nastala nova različica Bobka in nova zgodba! Zlasti če bi malega radovedneža zanimalo še to, zakaj so šli otroci nazaj skozi gozd domov obuti v oprane in copatke ─ in ali se to pa sme?
Vedno novi ponatisi Muce copatarice
Muca copatarica je najprej izšla kot drobna kartonska knjižica v Cicibanovi knjižnici z risbami Ančke Gošnik Godec, ki so bile izdelane v ročni litografiji.
Leta 1963 je urednica Kristina Brenkova predlagala, da bi Muco copatarico naredili še enkrat, v veliki slikanici. Te se je Ančka Gošnik Godec lotila drugače, saj z njeno prvo podobo iz leta 1957 po svojih besedah ni bila čisto zadovoljna. In nastala je druga podoba muce, nekoliko pozneje pa še tretja: sodobnejša in bolj puhasta za naslovnico revije Ciciban.
Muca copatarica je leta 1972 dobila tudi gibljivo različico, televizijsko slikanico, ki jo tu in tam zavrtijo še danes. Večkrat je bila uprizorjena tudi kot lutkovna igrica, najmlajše pa še danes razveseljuje ne le v slikanici, ampak tudi s prikupnimi copatki, spominsko knjigo ...
